(1) Oseba mora povrniti škodo nekoga drugega, če se ji ta škoda lahko pripiše na temelju zakona.
(2) Škoda se pripiše zlasti tisti osebi,
a) katere krivdno vedenje jo je povzročilo; ali
b) katere čezmerno nevarna dejavnost jo je povzročila; ali
c) katere pomočnik jo je povzročil v obsegu svojih nalog.
Škoda predpostavlja premoženjsko ali nepremoženjsko izgubo pravno varovanega interesa.
(1) Obseg zaščite varstva interesa je odvisen od njegove narave; čim večja je njegova vrednost, natančnost njegove opredelitve in njegova očitnost, tem obsežnejša je njegovo varstvo.
(2) Življenje, telesna ali duševna nedotakljivost, človekovo dostojanstvo in prostost uživajo najobsežnejše varstvo.
(3) Stvarnim pravicam, vključno z netelesnimi dobrinami, je zagotovljeno obsežno varstvo.
(4) Varstvo povsem premoženjskih interesov ali obveznostnih razmerij je lahko bolj omejeno v obsegu. V takih primerih je treba posebno pozornost nameniti povezavi med storilcem in ogroženo osebo ali dejstvu, da se je storilec zavedal dejstva, da bo povzročil škodo, četudi so njegovi interesi vsekakor nižje ovrednoteni kot oškodovančevi.
(5) Na obseg varstva lahko vpliva tudi vrsta odgovornosti, tako da je lahko nek interes obsežneje varovan pred namernim oškodovanjem kot je to sicer.
(6) Pri določanju obsega varstva je treba upoštevati tudi interese storilca, zlasti njegovo prostost gibanja in izvrševanja pravic, kot tudi interese javnosti.
Izgube, ki so posledica protipravnih ravnanj ali drugih takšnih virov, ne morejo biti povrnjene.
Izdatki za preprečevanje grozeče škode so del nadomestljive škode, v kolikor so porabljeni razumno.
Škodo je treba dokazati po običajnih procesnih pravilih. Sodišče lahko oceni obseg škode, če bi bilo pretežko ali predrago dokazati natančno vsoto.
Dejavnost ali vedenje (v nadaljevanju: dejavnost) je vzrok oškodovančeve škode, če se brez te dejavnosti škoda ne bi pojavila.
Če bi vsaka od več dejavnosti sama povzročila škodo sočasno, velja za vzrok oškodovančeve škode vsaka dejavnost.
(1) Če bi vsaka od več dejavnosti sama zadostovala za povzročitev škode, vendar ostaja negotovo, katera jo je povzročila v resnici, velja vsaka dejavnost za vzrok v obsegu, ki ustreza verjetnosti povzročitve oškodovančeve škode.
(2) Če v primeru več oškodovancev ostaja negotovo, ali je bila škoda določenega oškodovanca povzročena zaradi določene dejavnosti, verjetno pa je, da ni povzročila škode vseh oškodovancev, velja ta dejavnost za vzrok škode, ki so jo utrpeli vsi oškodovanci, sorazmerno z verjetnostjo povzročitve škode posameznemu oškodovancu.
(1) Če je neka dejavnost dokončno in nepovratno povzročila škodo oškodovancu, se poznejša dejavnost, ki bi sama povzročila isto škodo, ne upošteva.
(2) Poznejša dejavnost pa se upošteva, če je povzročila dodatno ali večjo škodo.
(3) Če je prva dejavnost povzročila nepretrgano pojavljajočo se škodo in bi jo povzročila tudi poznejša dejavnost kasneje, od takrat obe dejavnosti veljata za vzrok te nepretrgano pojavljajoče se škode.
Če je gotovo, da od več dejavnosti nobena od njih ni povzročila celotne škode oziroma njenega določljivega dela, velja, da so tiste, ki so verjetno (minimalno) prispevale k škodi, to povzročile v enakih deležih.
Oškodovanec mora sam nositi škodo v obsegu, ki ustreza verjetnosti, da je bila povzročena zaradi dejavnosti, dogodka ali druge okoliščine v njegovi lastni sferi.
Če je dejavnost vzrok v skladu z odsekom 1 tega poglavja, je obseg škode, ki se pripiše osebi, odvisen od dejavnikov, kot so
a) predvidljivost škode za razumno osebo v času dejavnosti, upoštevajoč zlasti časovno in krajevno bližino med škodljivo dejavnostjo in njeno posledico, ali velikost škode v povezavi z običajnimi posledicami take dejavnosti;
b) narava in vrednost varovanega interesa (člen 2:102);
c) temelj odgovornosti (člen 1:101);
d) obsegsplošnega življenjskega tveganja; in
e) varovalni namen pravila, ki je bilo kršeno.
Oseba je odgovorna na krivdnem temelju za naklepno ali malomarno kršitev zahtevane mere skrbnosti.
(1) Zahtevana mera skrbnosti je mera razumne osebe v določenih okoliščinah in je odvisna zlasti od narave in vrednosti varovanega interesa, nevarnosti dejavnosti, strokovnosti, ki se jo pričakuje od osebe, ki jo izvaja, predvidljivosti škode, bližnjega odnosa ali posebne odvisnosti med vpletenimi, kot tudi dostopnosti in stroškov preventivnih ali alternativnih metod.
(2) Zgoraj navedena mera se lahko prilagodi, kadar se zaradi starosti, duševne oziroma telesne prizadetosti ali zaradi izrednih okoliščin od osebe ne more pričakovati, da se bo ravnala po njej.
(3) Pri ugotavljanju zahtevane mere skrbnosti je treba upoštevati pravila, ki zapovedujejo ali prepovedujejo določeno vedenje.
Pozitivna dolžnost ravnanja za obvarovanje drugih pred škodo lahko obstaja na temelju posebnih norm ali če storilec ustvari ali nadzira nevarno situacijo ali ko gre za poseben odnos med strankami ali ko resnost oškodovanja na eni strani in preprostost izogiba škodi na drugi kažeta na tako dolžnost.
(1) Dokazno breme za krivdo se lahko obrne glede na težo nevarnosti, ki jo je predstavljala dejavnost.
(2) Teža nevarnosti se določi v skladu z resnostjo možne škode v takih primerih kot tudi z verjetnostjo, da lahko takšna škoda dejansko nastane.
(1) Oseba, ki v svojem iz gospodarskih ali poklicnih interesov trajno obstoječem podjetju ima pomočnike ali uporablja tehnično opremo, je odgovorna za vsako oškodovanje, ki bi ga povzročila napaka podjetja ali njegovih izdelkov, razen če dokaže, da je ravnala v skladu z zahtevano mero skrbnosti.
(2) »Napaka« je vsak odmik od standardov, ki se jih utemeljeno pričakuje od podjetja ali od njegovih izdelkov ali storitev.
(1) Oseba, ki izvaja dejavnost s povečano nevarnostjo, je objektivno odgovorna za škodo, ki je značilna za tveganje, ki ga predstavlja dejavnost in ki iz nje izhaja.
(2) Dejavnost je povečano nevarna, če
a) ustvarja predvidljivo in veliko nevarnost škode, tudi če se pri njenem opravljanju uporabi vso dolžno skrbnost in
b) ni splošna praksa.
(3) Nevarnost škode je lahko velika glede na resnost ali verjetnost škode.
(4) Ta člen ne velja za dejavnost, ki je izrecno predmet objektivne odgovornosti po drugi določbi teh načel ali druge državne zakonodaje ali mednarodnega sporazuma.
(1) Državne zakonodaje lahko določajo še druge vrste objektivne odgovornosti za nevarne dejavnosti, tudi če dejavnost ni povečano nevarna.
(2) Če državna zakonodaja ne določa drugače, se lahko dodatne vrste objektivne odgovornosti najde po analogiji z drugimi viri primerljivih nevarnosti škode.
Oseba, ki skrbi za drugo osebo, ki je mladoletna ali duševno prizadeta, je odgovorna za škodo, ki jo povzroči druga oseba, če ne dokaže, da je pri nadzorovanju ravnala v skladu z zahtevano mero skrbnosti.
(1) Oseba je odgovorna za škodo, ki jo povzročijo njeni pomočniki, ki delujejo v obsegu svojih nalog, pod pogojem, da so kršili zahtevano mero skrbnosti.
(2) Neodvisni podjetnik v smislu tega člena ne velja za pomočnika.
(1) Odgovornost je lahko izključena, če in v kolikor je storilec deloval zakonito
a) za obrambo svojega lastnega varovalnega interesa proti nezakonitemu napadu (samoobramba),
b) v skrajni sili,
c) ker ni bilo možno pravočasno dobiti pomoči od pristojnih (samopomoč),
d) s soglasjem oškodovanca ali kadar je slednji sprejel tveganje, da bo oškodovan ali
e) po zakonitemupravičenju, kot je na primer dovoljenje.
(2) Ali je odgovornost izključena, je odvisno od teže teh opravičbenih razlogov na eni strani in predpostavk odgovornosti na drugi.
(3) V izrednih primerih se lahko odgovornost zmanjša.
(1) Objektivna odgovornost se lahko izključi ali omeji, če je škodo povzročila nepredvidljiva in neodvrnljiva
a) izjemna naravna sila (višja sila), ali
b) ravnanje tretje osebe.
(2) Ali se objektivno odgovornost izključi ali omeji in do kakšne mere, je odvisno od pomembnosti zunanjega vpliva na eni strani in obsega odgovornosti (člen 3:201) na drugi.
(3) Če je objektivna odgovornost omejena po odstavku (1)(b), sta objektivna odgovornost in vsaka odgovornost tretjega solidarna po členu 9:101 (1) (b).
(1) Odgovornost je lahko v skladu s pravičnostjo izključena ali zmanjšana, ob upoštevanju krivde, kolikor je prispevala k nastanku škode, in vseh drugih okoliščin, ki bi bile pomembne za nastanek ali zmanjšanje odgovornosti oškodovanca, če bi bila povzročitelj škode.
(2) Če se odškodnina zahteva za smrt osebe, njeno vedenje ali dejavnost izključi ali omeji odgovornost v skladu z odstavkom 1.
(3) Prispevek ali dejavnost pomočnika oškodovanca izključi ali zniža odškodnino, ki se slednjemu povrne, v skladu z odstavkom 1.
(1) Odgovornost je solidarna, če se cela škoda, ki jo utrpi oškodovanec, ali njen določen del, lahko pripiše dvema ali več osebam. Odgovornost je solidarna, če:
a) oseba zavestno sodeluje, hujska ali spodbuja protipravno dejanje drugih, ki povzroči škodo oškodovancu; ali
b) neodvisno vedenje ali dejavnost ene osebe povzroči škodo oškodovancu in se povzročitev iste škoda lahko pripiše tudi drugi osebi.
c) je oseba odgovorna za škodo, ki jo povzroči njen pomočnik v okoliščinah, če je odgovoren tudi pomočnik .
(2) Če je odgovornih več oseb solidarno, lahko oškodovanec terja polno odškodnino od katerekoli ali več od njih, pod pogojem, da oškodovanec ne sme dobiti povrnjene več kot celotne škode, ki jo je utrpel.
(3) Škoda je ista škoda kot po odstavku (1) (b) zgoraj, če ni nobenega razumnega razloga za pripisovanje le enega dela škoda vsaki od več oseb, ki so odgovorne oškodovancu. Kdor se sklicuje na to, da škoda ni ista, mora to dokazati. Če obstaja tak razlog, obstaja le delna odgovornost: vsaka od oseb odgovarja oškodovancu le za del škode, ki se ji pripiše.
(1) Solidarno odgovorna oseba lahko zahteva od vsake druge osebe, ki odgovarja oškodovancu za isto škodo, izravnalni znesek. Ta pravica ne vpliva na pogodbo, ki določa razdelitev škode med njima, niti na zakonske določbe niti na izravnalni zahtevek, ki temelji na zakonskem prehodu terjatve ali na pravilih neupravičene pridobitve.
(2) Izvzemši odstavek 3 tega člena, se določi višina izravnalnega zahtevka tako, kot se zdi pravično, ob upoštevanju zadevne stopnje krivde in drugih, za nastanek ali zmanjšanje odgovornosti pomembnih okoliščin. Izravnalni zahtevek je lahko v višini celotne povrnitve škode. Če ni možno določiti odgovornosti vsake posamezne osebe, se te obravnavajo kot enako odgovorne.
(3) Če je oseba odgovorna za škodo, ki jo stori pomočnik po členu 9:101, nosi celoten del odgovornosti, ki je pripisana pomočniku, mora nositi tudi delež odgovornosti, ki se pripiše pomočniku, če gre za izravnavo drugemu povzročitelju škode, razen pomočniku.
(4) Obveznost dati izravnavo je delna: zavezanec odgovarja le za svoj del odgovornosti za škodo po tem členu; toda če ni možno izvršiti sodbe za glede izravnalnega zneska zoper zavezanca, se njegov delež razdeli med ostalimi odgovornimi osebami v skladu z njihovo odgovornostjo.
Odškodnina je denarno plačilo za nadomestilo škode oškodovancu, to se pravi, da se ga, kolikor je to mogoče z denarjem, vrne v položaj, v katerem bi bil, če škodni dogodek ne bi bil nastal. Odškodnine služijo tudi cilju preprečevanja oškodovanja.
Odškodnina se plača v enkratnem znesku ali kot denarna renta, kakor je primerno zlasti glede na oškodovančeve interese .
Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati koristi, ki jih je oškodovanec pridobil zaradi škodnega dogodka, razen če je to v nasprotju z namenom koristi.
Namesto odškodnine lahko oškodovana stranka zahteva vračilo v naravi, kolikor je mogoče in ni preobremenjujoče za drugo stran.
Nadomestljiva premoženjska škoda je zmanjšanje oškodovančevega premoženja, ki ga povzroči škodni dogodek. Taka škoda se običajno določi čim bolj konkretno, vendar se lahko, če je tako primerno, določi abstraktno, na primer s sklicevanjem na tržno vrednost.
(1) V primeru osebne poškodbe, ki vključuje škodo na telesnem in duševnem zdravju, ki pripelje do priznane bolezni, vključuje premoženjska škoda izpad dohodka, zmanjšanje sposobnosti za zaslužek (tudi če ga ne spremlja izguba dohodka) in utemeljene stroške, kot so stroški zdravstvene oskrbe.
(2) Osebe, kot so družinski členi, ki jih je pokojni vzdrževal ali bi jih bil vzdrževal, če ne bi bil umrl, se obravnavajo, kot da so utrpele nadomestljivo škodo v obsegu izgubljene podpore.
(1) Če se stvar izgubi, uniči ali poškoduje, je temeljno merilo odškodnine vrednost stvari ali zmanjšanje njene vrednosti ne glede na to ali namerava oškodovanec nadomestiti ali popraviti stvar. Vendar če jo je oškodovanec nadomestil ali popravil (ali bo tako storil), lahko zahteva povrnitev zaradi tega višjih izdatkov, čeje takšno ravnanje razumno.
(2) Odškodnine se lahko priznajo tudi za izpad uporabe stvari, vključno s posrednimi izgubami, kot je izguba posla.
(1) Upoštevajoč obseg varstva (člen 2:102) lahko kršitev interesa upravičuje nadomestitev nepremoženjske škode. To še zlasti velja, če je oškodovanec utrpel osebno poškodbo ali kršitev človekovega dostojanstva, prostosti ali drugih osebnostnih pravic. Nepremoženjska škoda se lahko nadomesti tudi osebam, ki imajo tesen odnos z oškodovancem, ki je utrpel smrt ali zelo resno telesno poškodbo ali kršitev.
(2) Na splošno je treba pri oceni takih škod upoštevati vse okoliščine primera, vključno s težo, trajanjem in posledicami poškodbe. Stopnja storilčeve krivde se upošteva le, če je pomembno prispevala k oškodovančevi poškodbi.
(3) V primerih osebne poškodbe ustreza nepremoženjska škoda trpljenju oškodovanca in prikrajšanju za njegovo telesno ali duševno zdravje. Pri odmeri odškodnin (vključno z odškodninamiza osebe, ki imajo tesen odnos s pokojnimi ali resno poškodovanimi oškodovanci) je treba priznati podobne vsote za objektivno podobne poškodbe.
V izjemnem primeru, če bi bilo glede finančnega položaja strank polno nadomestilo prekomerno breme za toženca, se lahko odškodnina zniža. Pri odločanju o tem je treba zlasti upoštevati temelj odgovornosti (člen 1:101), obseg varovanja interesa (člen 2:102) in obseg škode.
Slovenian Translation by Milan Viršek and Marko Brus